Rad bi vam opisal žalostno zgodbico, ki se mi je zgodila v nedeljo zvečer. Peljal sem se iz Pivke proti Knežaku in ravno pred vasjo Drskovče sem na cesti opazil nekaj, kar je bilo videti kot plišasta igračka. Ko sem se hotel umakniti, sem videl, da je mlada lisička, še čisto mladiček. Čisto mirno je sedela na cesti in me opazovala. Ustavil sem avto in prižgal vse štiri utripalke. Ko sem prišel do nje, je hotela pobegniti, toda opazil sem, da ima, tako se mi je zdelo, zlomljeno levo tačko. Nato sem opazil, da je še veliko močneje poškodovana. Na mestu zloma ji je na notranji strani noge kožuh dobesedno »dol visel«, kot bi jo hotel nekdo oskubiti. Potem me je zagrabila panika. Nisem vedel, kaj naj naredim. Lisička se mi je preveč smilila in sem jo vzdignil ter umaknil s ceste. Seveda sem še prej poklical policijo in jim povedal, kaj se je zgodilo. Rekli so mi, naj nič ne skrbim in da bodo prišli pogledat. Ko sem vprašal, če jo naj kar tako pustim, da je živa in se mi smili, so me povezali s lovcem. Lovcu sem opisal položaj; rekel je, naj jo samo umaknem s ceste in da bo že prišel sam pogledat. Do prihoda lovca sem ostal pri lisički, jo miril in jo božal po glavici. S tem sem sicer tvegal, da bi se lahko kakorkoli okužil, samo takrat nisem nič mislil na to, ker sem samo premišljeval, kako naj jo odpeljem do veterinarja in kje sploh je kak veterinar, ki bi še delal. Ravno takrat me je poklicala punca in sem ji opisal situacijo. Poskušala je klicat naokrog, samo nikjer ni bilo veterinarja, razen v Ljubljani. Tačas je prišel lovec. Vmes se je še ustavil njegov znanec in ga vprašal, kaj se dogaja. Lovec je povedal, da so ga klicali, da je tukaj ena ranjena lisička. Potem mu je nekaj povedal, on pa se je začel smejati in je rekel: "Seveda jo bom." Ko je pristopil do mene, sem mu pokazal rano. Vprašal sem ga, kaj storiti. Vprašal me je, če jo bom vzel. Sem rekel, da takoj, samo če mi lahko zagotovi, da bo vsaj preživela do jutri, da jo peljem k veterinarju. Odvrnil je, da gotovo ne bo preživela. Potem pa je dodal, naj kar lepo odpeljem in da bo že on poskrbel zanjo, da bo v redu. Nato me je še nadrl, kaj da se grem in da se take živali ne smem dotikati, ker se lahko okužim . Odvrnil sem, da se zavedam nevarnosti stekline. Lovec je dodal, naj si takoj, ko pridem domov, umijem roke s toplo vodo in veliko praška.