Rad bi vam opisal žalostno zgodbico, ki se mi je zgodila v nedeljo zvečer. Peljal sem se iz Pivke proti Knežaku in ravno pred vasjo Drskovče sem na cesti opazil nekaj, kar je bilo videti kot plišasta igračka. Ko sem se hotel umakniti, sem videl, da je mlada lisička, še čisto mladiček. Čisto mirno je sedela na cesti in me opazovala. Ustavil sem avto in prižgal vse štiri utripalke. Ko sem prišel do nje, je hotela pobegniti, toda opazil sem, da ima, tako se mi je zdelo, zlomljeno levo tačko. Nato sem opazil, da je še veliko močneje poškodovana. Na mestu zloma ji je na notranji strani noge kožuh dobesedno »dol visel«, kot bi jo hotel nekdo oskubiti. Potem me je zagrabila panika. Nisem vedel, kaj naj naredim. Lisička se mi je preveč smilila in sem jo vzdignil ter umaknil s ceste. Seveda sem še prej poklical policijo in jim povedal, kaj se je zgodilo. Rekli so mi, naj nič ne skrbim in da bodo prišli pogledat. Ko sem vprašal, če jo naj kar tako pustim, da je živa in se mi smili, so me povezali s lovcem. Lovcu sem opisal položaj; rekel je, naj jo samo umaknem s ceste in da bo že prišel sam pogledat. Do prihoda lovca sem ostal pri lisički, jo miril in jo božal po glavici. S tem sem sicer tvegal, da bi se lahko kakorkoli okužil, samo takrat nisem nič mislil na to, ker sem samo premišljeval, kako naj jo odpeljem do veterinarja in kje sploh je kak veterinar, ki bi še delal. Ravno takrat me je poklicala punca in sem ji opisal situacijo. Poskušala je klicat naokrog, samo nikjer ni bilo veterinarja, razen v Ljubljani. Tačas je prišel lovec. Vmes se je še ustavil njegov znanec in ga vprašal, kaj se dogaja. Lovec je povedal, da so ga klicali, da je tukaj ena ranjena lisička. Potem mu je nekaj povedal, on pa se je začel smejati in je rekel: "Seveda jo bom." Ko je pristopil do mene, sem mu pokazal rano. Vprašal sem ga, kaj storiti. Vprašal me je, če jo bom vzel. Sem rekel, da takoj, samo če mi lahko zagotovi, da bo vsaj preživela do jutri, da jo peljem k veterinarju. Odvrnil je, da gotovo ne bo preživela. Potem pa je dodal, naj kar lepo odpeljem in da bo že on poskrbel zanjo, da bo v redu. Nato me je še nadrl, kaj da se grem in da se take živali ne smem dotikati, ker se lahko okužim . Odvrnil sem, da se zavedam nevarnosti stekline. Lovec je dodal, naj si takoj, ko pridem domov, umijem roke s toplo vodo in veliko praška.

Samo pomislite, kako naj ne bi pomagal živali, če je ranjena. Opazil sem, da je še malo pogledal proti lisički, toda jaz sem sedel v avto in se odpeljal, ker res nisem hotel videti ne slišati, kako jo je ustrelil. Prepričan sem namreč, da jo je. Resnično ne verjamem, da ji je lovec kakorkoli pomagal. Ko sem prišel do punce, sem bil čisto iz sebe. Umil in razkužil sem si roke. Potem sem začel premišljevati, kaj je uboga lisička komu naredila, da so jo tako povozili. Kaj res ljudje ne more jo biti bolj pazljivi do živali in jim pomagati? Ko gledam npr. Animal planet, ki nudi pomoč živalim (SOS Wildlife), pomislim: če bi bilo v Sloveniji kaj takega, bi lahko pomagali lisički in ne bi ji bilo treba tako hitro končati svoje poti …

Zdaj sta minila že dva dneva od tega dogodka in ne mine minuta, da se ne bi vprašal, ali ne bi bilo bolje, da bi jo vzel k sebi in ji kakorkoli pomagal. To mi ne da miru, ker res ne vem, kaj bi moral narediti, da bi bilo prav. Po časopisih lahko beremo, da moramo v primerih, ko najdemo ranjeno divjo žival, takoj poklicati policijo ali pa lovce. Samo tega ne povedo, kako se v večini primerov konča njihovo življenje in trpljenje, čeprav bi se živalim lahko pomagalo in jih pozdravilo. Zato vas sprašujem, ali bi bili zato, da bi v Sloveniji naredili prostovoljno organizacijo, v kateri bi prostovoljci pomagali živalim. Na primer, ko bi nekdo ponesreči povozil žival in bi bila žival ranjena, bi jih poklicali; predstavniki organizacije bi prišli in bi žival odpeljali do veterinarja. Lepo bi bilo, če bi v takih primerih vsaj kateri od veterinarjev tudi sodelovali. Veterinar bi živali nudil pomoč in ko bi ozdravela, bi jo lepo spustili nazaj v naravo. Denar za operacije in oskrbo pa bi lahko zbirali s prostovoljnimi prispevki in donacijami.

Seveda bi tudi ta organizacija, podobno kot zdaj Inštitut LUTRA, hodila po srednjih in avto šolah in ozaveščala učence in nove voznike, naj pazijo, kadar sedejo za volan, tako na otroke kot druge udeležence v prometu, posebej živali. Saj vsi ljudje, odrasli in mladi, vemo, kaj je avto in kaj promet. Samo živali ne vedo. Njih ni nihče naučil, da morajo pogledati levo in desno in da gredo lahko varno čez cesto, če uporabijo prehod za pešce. Živali so prepuščene same sebi in največkrat se naučijo na boleč način in poduk plačajo s svojim življenjem. Zato, vsi vozniki, dajte, pazite na živali! Verjemite, če bi vi videli tiste oči, ki sem jih videl jaz in ki so me prav prosile, naj ji pomagam, pa nisem vedel, kako… In globoko se zavedam tega, da če bi pri nas bila takšna organizacija, ki bi pomagala ranjenim živalim, bi ta lisička gotovo zdaj še živela. Če bom še kdaj naletel na kaj takega, bom pomagal in jo bom odpeljal do veterinarja,  pa tudi, če bom moral zato na konec sveta! Pomagal bom. Za konec lahko samo rečem: "Žal mi je, lisička, da te nisem vzel in odpeljal. Žal mi je, da sem poklical policijo in lovca. Resnično žal. Upam, da ti je tam, kjerkoli že si, lepše kot na dan najinega srečanja. Za vedno boš ostala v mojem srcu. Do naslednjega najinega snidenja. Čau."

Matej Tomažič

Pozdravljeni, Matej,

vaša zgodba, ki ste jo napisali na naš portal, je resnično žalostna. Zavedamo se, da je v takih primerih težko izbrati pravilno in najboljšo odločitev. Kljub temu, da dvomite v pravilnost vaše odločitve, pa naj vas potolažim, da ste storili veliko več kot večina ljudi, ki naleti na podobne prizore. Morda vam bo v prihodnje v pomoč informacija, da obstaja azil za divje živali, kjer jim je na voljo tudi veterinarska oskrba. To je zavetišče Golob na Muti (Koroška) (http://www.golob-veterina.si). Imajo tudi dežurni telefon, verjamem da imajo organiziran tudi prevoz za živali, saj so edino uradno zavetišče za divje živali v Sloveniji. Njihov dežurni telefon: 031 813 097. Upam sicer, da vam te številke ne bo potrebno zavrteti, vendar je glede na naraščajoče število prometnih žrtev med živalmi v Sloveniji to upanje precej optimistično.

Glede vaše ideje o SOS organizaciji - nekaj poskusov je že bilo. Posluh ljudi za donacije v tak namen pa ni ravno velik, zato je preživetje takšne organizacije v državi s sorazmerno majhnim številom ljudi in sorazmerno velikim številom ranjenih živali v prometu precej vprašljivo. Razočarati vas moram tudi glede posluha avtošol za tovrstna izobraževanja. Preprosto ga ni. To smo doživeli na lastnih izkušnjah, saj smo od vseh avtošol v Sloveniji, povabljenih k sodelovanju pri izobraževanju na temo živali in promet, dobili odziv samo od dveh!

Zahvaljujemo se vam za poslan podatek in zgodbo. Tudi jaz upam, da je lisička v  svojih lisičjih nebesih in da trpljenje kljub vsemu ni bilo prehudo.

Želim vam čim manj podobnih žalostnih srečanj z živalmi na cestah,

Tatjana Gregorc

Spoštovani Matej,

nekako smo pričakovali, da se bo v našem projektu prej ali slej odprla problematika pomoči poškodovanim divjim živalim. Pridružujem se mislim, ki vam jih je že napisala kolegica Tatjana. Strinjam se, da pomoč divjim živalim v Sloveniji ni sistematično urejena, čeprav je znanih nekaj zavetišč, ki sprejmejo divje živali in ustrezno strokovno poskrbijo zanje. 

Vaša zgodba o mali lisički je tako iskrena in žalostna, da nas je vse pretresla. Toda ko so se solze posušile, je vendarle ostal topel občutek, da so še mladi ljudje, ki jim ni vseeno, ki jim je mar še za kaj drugega kot za denar in materialne dobrine vseh sort in so pripravljeni tudi kaj storiti za svoje ideale. Take ljudi iščemo, da bodo s svojimi resničnimi zgodbami širili, bogatili in nadgrajevali naše ideje. Doslej jih nismo dočakali prav veliko. Zato smo vaše zgodbe kljub grenkemu priokusu veseli in jo objavljamo na spletu. V poduk dobri stotniji slovenskih avtošol, ki se niso odzvale na naš predlog za brezplačno izobraževanje o problematiki živali na cestah. Odzvale pa so se šole, osnovne in višje strokovne, čeprav jih nismo posebej vabili. Otroci so navdušeni nad upodobljenimi živalmi in kar tekmujejo, katero bodo narisali sami; na vsako moramo paziti na cesti! In to nas opogumlja, da nadaljujemo, čeprav se projekt (in z njim sredstva) počasi izteka. Na mladih svet stoji.

Vaš predlog o organizaciji, ki bi pomagala poškodovanim divjim živalim, sprejemamo z odprtimi rokami. Del tega že uresničujemo s klicno številko VIDRAFONE za primere ranjenih in povoženih vider. Že dolgo pa tudi sama razmišljam o širši pomoči živalim in iščem pot iz zagate, ki se ji pravi »majhna dežela«. Po drugi strani ima majhnost tudi prednost: v dveh urah smo z avtomobilom na kateremkoli koncu Slovenije. Težko bo, vendar vam zagotavljam, da bomo poskusili, pritegnili somišljenike, kolege veterinarje in vse ljudi dobre volje. Krizni časi pač ne morejo biti izgovor, da ne naredimo nič za živali, ki trpijo in umirajo zaradi naše brezbrižnosti. Navsezadnje, zanimanje za projekt STOPJEŽ narašča, česar smo izredno veseli, saj to kaže na dobre rezultate. Rezultat projekta pa so tudi nove zamisli, ki se rodijo ob delu in se spletejo v sodelovanju z ljudmi. Zato smo dolžni vsaj poskusiti.

Če bomo uspeli pridobiti podporo za nadaljevanje projekta, obljubljamo, da bo lisica prva žival nove serije STOPŽIVALI. Če ne bomo uspeli, bo to zadnja žival. Toliko bomo še zmogli in dodali nekaj svojega prostovoljnega dela. V spomin lisički.

Želim vam vse dobro in - srečno, lisičke!

Marjana Hönigsfeld Adamič